Evropska varnost v novem geopolitičnem okolju

Pisarna Evropskega parlamenta v Sloveniji je danes v okviru Studia Evropa pripravila razpravo z naslovom »Evropska varnost v novem geopolitičnem okolju«. V pogovoru, ki je potekal v Hiši EU v Ljubljani, so sodelujoči razpravljali o prihodnjem razvoju evropske varnostne in obrambne politike ter o vlogi Evropske unije pri zagotavljanju stabilnosti v Evropi in širše.

V razpravi so sodelovali predstojnica Katedre za obramboslovje na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani in podpredsednica Evro-atlantskega sveta Slovenije izr. prof. dr. Jelena Juvan, nekdanji veleposlanik Republike Slovenij mag. Mirko Cigler, podpredsednik Evro-atlantskega sveta Slovenije dr. Brin Najžer, vodja Sektorja za varnostno politiko na Ministrstvu za zunanje in evropske zadeve Andrej Slapničar in predsednik Mladinske sekcije Evro-atlantskega sveta Slovenije Matic Kosirnik.

Predstojnica Katedre za obramboslovje na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani in podpredsednica Evro-atlantskega sveta Slovenije izr. prof. dr. Jelena Juvan je dejala, da EU v zadnjih letih zvišuje obrambne izdatke, kar je v precejšnji meri neposredna posledica ruske agresije na Ukrajino: »Zgodilo se je nekaj, za kar smo mislili, da ni več mogoče; v Evropo se je vrnila vojaška grožnja.« Glede možnosti, da bi Evropa nadomestila primanjkljaj v primerjavi z ostalimi vojaškimi silami, pa je opozorila: »Ključno je izhodišče; EU vključno s Slovenijo je zaspala, od leta 1992 ni namenjala dovolj sredstev za obrambo, ker ni bilo neposredne vojaške grožnje.« Zato bi bili trenutni načrti krepitve zmogljivosti po njenih besedah dovolj, če izhodišče ne bi bilo tako nizko: »Veliko bolj kot denar, ki očitno ni tak problem, je problematično pomanjkanje politične volje in učinkovitosti, da bi EU naredila nek bistven korak naprej, zlasti zaradi sprememb v čezatlantskih razmerjih in krhanja odnosa z ZDA. EU je na točki, ko bo morala ukrepati bolj aktivno, a morda ne s tem vodstvom.«

Kot je še menila dr. Juvan, EU pri krepitvi strateške avtonomije na različnih področjih najbolj ovira njena odvisnost od naprednejših tehnologij in surovin: »Gre za naravne danosti, na katere EU nima vpliva. To je skoraj nemogoče preseči, zato so nujni dobri odnosi in sodelovanje z državami, ki EU to zagotavljajo. Na žalost pa se krepi rivalstvo tako v odnosu do Kitajske kot tudi ZDA.« Kar zadeva načrte za posodobitev pripravljenosti in opreme slovenske vojske, je poudarila, da so potrebe in ukrepi dobro identificirani, vendar Slovenija šepa v realizaciji teh ciljev.

Nekdanji veleposlanik Republike Slovenij mag. Mirko Cigler je ocenil, da Slovenci še vedno menimo, da živimo v dolini miru in nas dogajanje v naši okolici ne omaja v občutku, da živimo v stabilnem in varnem okolju: »Ko govorimo o prihodnji evropski varnostni organiziranosti, se moramo vprašati, kaj je narobe v zdajšnji evropski arhitekturi, da obstoječe strukture kriznega upravljanja varnosti in obrambe niso uporabne. Ko bo EU sposobna organizirati svojo obrambo, bo ta samoobrambna. Vojaška organizacija ne bo imela izrazitejše ofenzivne komponente, kar zelo zniža raven vlaganj.«

Opozoril je še na nujne spremembi na področju naborniškega sistema na evropski ravni, ki bo ustrezal današnji političnim in demografskim pogojem v Evropi, pa tudi na pomen naukov iz vojne v Ukrajini: »Vojna v Ukrajini se je v štirih letih spremenila bolj kot katerakoli v zgodovini in tehnološki napredek v nobeni vojni doslej ni bil večji. Ukrajina letno proizvede pet milijonov dronov in vsak dan je nad bojiščem nekaj 10.000 dronov. Danes mora naborni sistem temeljiti na vojaku in na igralni konzoli in ne več na vojaku in puški.«

Podpredsednik Evro-atlantskega sveta Slovenije dr. Brina Najžerja je glede spremenjenih čezatlantskih odnosov spomnil, da so ZDA vedno igrale dvojno igro v odnosih z Evropo: »Po eni strani bi želele bolj varnostno povezano Evropo, a ne preveč, ker bi lahko postala gospodarska tekmica ZDA. Izboljšanje zmogljivosti obrambnih Evrope bo samo okrepilo zavezništvo in tudi ZDA si to že desetletja želijo. Ironično je, da je to sprožil predsednik Trump v prvem mandatu. Evropa je nujno potrebovala brco, da smo začeli bolj konkretno razmišljati o obrambi. Evropa danes razmišlja o preživetju do konca Trumpovega mandata, a obstaja realna možnost, da v ZDA obstaja splošen premik razmišljanja o čezatlantskih odnosih in da tudi naslednji predsednik morda ne bo več naklonjen varnostnemu dežniku ZDA v Evropi. Krepitev lastnih obramb spodobnosti je zato nujna«.

Glede novih metod vojskovanja je dr. Najžer poudaril, da se narava vojne ne spreminja, se pa spreminja karakter vojne: »Vojna v Ukrajini je zelo specifična. Ker je statična, to omogoča uporabo brezpilotnih letalnikov, ni pa nujno, da bo to uporabno tudi v naslednji vojni«.

Po besedah vodje Sektorja za varnostno politiko na Ministrstvu za zunanje in evropske zadeve Andreja Slapničarja Slovenija sicer zamuja pri vlaganjih v obrambo, a je lani vendarle dosegla cilj 2,05% GDP izdatkov za obrambo. Kot je še izpostavil, mora biti krepitev obrambnih zmogljivosti EU komplementarna zvezi NATO: »Če EU želi narediti preboj glede bolj samostojne evropske obrambe, mora biti učinkovita, odzivna in močna, potrebna pa je predvsem politična volja za to. Odzivnost je povezana tudi z odločanjem s soglasjem. Za manjšo državo je vedno pomemben konsenz, a svet se spreminja in spreminjajo se institucije«.

Kot je spomnil, je Slovenija naklonjena kvalificirani večini pri širitvi EU, se pa ta razmislek seli tudi na področje obrambe: » A tu ni nobenih enostavnih rešitev; tudi če gremo po poti kvalificirane večine, so potrebne varovalke pri najbolj kritičnih vidikih nacionalne varnosti in suverenosti«.

Predsednik Mladinske sekcije Evro-atlantskega sveta Slovenije Matic Kosirnik je ocenil, da je obramba zelo pomembna, saj je predpogoj varnosti, ki je predpogoj blagostanja družbe: »Mladi so bili socializirani v obdobju hladne vojne, kjer so bile v ospredju drugačne grožnje, na primer okoljske, migracije, in mladi so navajeni, da je mir samoumeven in varnost brezplačna. Večina ljudi se še ne zaveda pomena varnosti. A danes ni več tako kot pred desetletjem, spet je glavna grožnja neka država in temu se je treba prilagoditi ter povečati vlaganja.

Izpostavil je tudi različen pogled na pomen varnosti med mladimi iz držav v neposredni ruski soseščini in v drugih delih EU: »Poljska ima neprijetno zgodovino z Rusi in Nemci, še bolj izrazit je občutek ogroženosti v baltskih državah ali na Finskem. Tudi pri mladih je percepcija ogroženosti posledično drugačna in zanje krepitev obrambnih zmogljivosti sploh ni vprašanje.«